Zdravje iz buč, semen in olja

Buče in bučke. Zelene, rumene, oranžne, temne in svetle, velike in majhne, okrogle in podolgovate. Zaradi nevtralnega okusa svojega mesa so buče zaželene na vseh zdravih jedilnikih, v najrazličnejših oblikah in jedeh. Tudi bučna semena že dolgo več niso zgolj ptičja hrana, saj nosijo številne zdravilne lastnosti. Dišeče, okusno (in nadvse zdravo) bučno olje pa poleg zdravilnosti postaja tudi pravi ambasador prepoznavnosti Slovenije v kulinaričnem svetu.

Ne le sladokusci, tudi zdravilci že dolgo poznajo vrednost te rastline. Kot zdravilno rastlino so jo uporabljali že stari Grki in Rimljani, poznali so jo tudi Kitajci. Bučke so iz Amerike, kjer so jih pridelovali že pred več kot tisoč leti, v Evropo verjetno prispele po zaslugi Krištofa Kolumba.

Buče in bučke

Družina buč je res številna, šteje kar 25 različnih vrst. Pri nas je najbolj razširjena navadna buča, njeni plodovi pa so po obliki, barvi in velikosti zelo različni. Predvsem oranžne buče so zaradi karotenoidov, ki jim dajejo značilno oranžno barvo, odlična hrana za pozno jesen in zimo.

Meso buč je zelo vodeno, saj vsebuje približno 90 odstotkov vode, sicer pa vsebuje tudi beljakovine, ogljikove hidrate ter minerale: kalij, kalcij, mangan, fosfor in železo. Prav tako se ponaša z vitamini A, B1, B2, B6, C in E.

Bučno meso je zelo dobrodošlo pri zmanjševanju odvečnih kilogramov, pa tudi pri dietah za želodčne ali sladkorno bolezen, ter pri revmi in protinu. Buče delujejo protivnetno, spodbujajo razstrupljanje telesa, varujejo pred oksidativnimi poškodbami in so naravna zaščita pred rakom. Ker so buče tudi diuretik, pomagajo pri izločanju seča, pri odpravljanju ledvičnih kamnov, kroničnem zaprtju, hemoroidih in vnetju črevesa. Poleg tega preprečujejo bolezni srca in ožilja ter zaradi velike vsebnosti karotena varujejo oči, tako pri sposobnosti vida, kot pri očesni mreni in drugih tegobah.

Buče so čudovite tudi za uporabo v negovalne namene: obrazne maske iz buče pomagajo učvrstiti kožo. Olje je cenjeno kot dodatek za masažno olje, nekaj kapljic lahko kanemo v šampon za sijoče lase, pa tudi nohte si lahko okrepčamo z mešanico olj, ki smo ji dodali bučno olje. Zmlete bučne pečke so odlične kot dodatek za kopeli.

Buče shranjujemo na suhem in hladnem mestu. Lahko zdržijo nekaj tednov ali celo mesecev. Vendar bodimo pozorni, lahko se zgodi, da je buča že ob pobiranju v procesu odmiranja – v tem primeru bo zgnila, spustila bo vodo in se sesedla vase. Zato jo shranjujmo na podstavku in vsake toliko časa preverimo stanje.

Bučna semena

Za pripravo zdravilnih bučnih pripravkov so najbolj uporabna semena. Sušijo jih pri temperaturi med 35 in 40 stopinj Celzija. Tudi sicer imajo največ zdravilnih lastnosti prav bučne pečke: ščitijo pred prezgodnjim procesom staranja in aktivirajo delovanje možganskih celic. Z uživanjem bučnih pečk (semen) lahko lajšamo mnoge težave v zrelih letih, saj krepijo mišice mehurja in s tem ohranjajo njegovo normalno delovanje. Pri moških preprečujejo povečanje prostate (pri obolenjih prostate zaleže nesladkan prevretek iz zdrobljenih bučnih semen), ženskam pa lahko pomagajo pri inkontinenci oz. uhajanju urina. Spodbujajo tudi nastajanje mleka pri doječih materah, pomirjajo želodec, zdravijo mehur in zavirajo vnetja.

Bučno olje

Semena oljne buče, ki je značilna za Štajersko in Prekmurje, so primerna za stiskanje olja, ker nimajo čvrste ovojnice. Bučno olje stiskajo iz semen in ima sorodne zdravilne lastnosti kot semena. Sodi med redka olja z maščobnimi kislinami omega-3, ki jih človeško telo nujno potrebuje za normalno delovanje. Bogato je z delta-7-steroli, ki delujejo proti povečanju prostate, poleg tega večkrat nenasičene maščobne kisline v sodelovanju z drugimi učinkovinami pozitivno vplivajo na presnavljanje holesterola, visoka vsebnost vitaminov in mineralnih snovi pa pomaga pri odvajanju vode in koristi živcem, krepi mišičje in vezivno tkivo ter na splošno normalizira celično presnovo. Ščiti nas tudi pred prostimi radikali in preprečuje motnje v krvnem obtoku, arteriosklerozne spremembe, zelo učinkovito je tudi pri zdravljenju opeklin in ozeblin.

Bučno olje lahko pridelujejo s tradicionalnim - vročim ali s hladnim stiskanjem. Pri vročem stiskanju se semena zmeljejo, mešajo, pražijo in na koncu stisnejo. Tako pridobljeno olje ima značilno temno barvo, je gosto in ima značilen intenziven vonj. Pri hladnem stiskanju pa gre za povsem drugačen, poseben postopek, kjer se semena predhodno ne obdelujejo, temveč se v posebno stiskalnico vsipajo cela semena, iz katerih se iztisne olje. Temperatura kljub trenju in pritisku ne sme preseči 40 stopinj Celzija, ker le tako olje ohrani vse hranilne snovi, ki so v bučnih semenih, in svojo značilno aromo. Olje je zaradi postopka bolj svetle, rdečkaste barve, vonja skoraj nima, okus pa je skoraj enak okusu bučnih semen.

Na krožniku

Poleti sicer največkrat jemo temno zelene ali svetlo zelene bučke (manjše, podolgovate), podobne kumaram, ki so odlične tako kuhane, pečene, v juhah in rižotah, kot tudi surove v solatah in številnih presnih jedeh. Jeseni in pozimi pa kraljujejo velike in mesnate buče. Ne samo v času duhov in čarovnic, tudi kasneje, v novembru in decembru se bomo sladkali z maslenkami, špagetaricami, hokaido in številnimi drugimi bučami.

Bučna semena zamešamo v mislije, sadne kaše, posujemo po solatah ali drugih jedeh kot začimbo ali dodatek. Lahko jih dodamo špagetom, rižotam in drugim prikuham, na koncu, pred serviranjem, podobno kot parmezan.

Bučno olje najpogosteje uporabljamo kot preliv v solatah, postaja pa zanimiv dodatek ali začimba tudi drugim jedem. V inovativnih kuhinjah se vse bolj uporablja pri sladicah. Dodajamo ga ob koncu priprave, pred serviranjem in ga ne pregrevamo.

Bučna kremna juha

To je zagotovo ena najbolj okusnih kremnih zelenjavnih juh. Otroci jo navadno obožujejo, saj je lepe oranžne barve in sladkastega (muškatnega) okusa.

Potrebujemo veliko oranžno (hokaido) bučo, ki jo odpremo, očistimo semen in jo razrežemo (razsekamo) na manjše kose. To lahko opravimo z lupino vred. Kose položimo v večji lonec, ki smo mu dodali malo maščobe (oljčno olje) in dolili malo vode. Solimo in začinimo z baziliko ter muškatnim oreškom po svojem okusu.

Če želimo polnejši okus, pred tem rahlo popražimo čebulo in česen. Ko je buča zmehčana, jo razkosajmo, zalijmo z vodo in s paličnim mešalnikom zmešajmo do gladke kreme.

Serviramo lahko z nekaj kapljicami bučnega olja in ovsene smetane ter vejico sveže bazilike, lahko pa posujemo tudi s sveže zmletim suhim čilijem.

Bučni pire in bučni njoki

Bučni pire pripravimo enako, kot je opisano pri juhi, le da kosov ne zalivamo, pač pa jih pustimo, da se mehčajo v lastni pari. Dodamo kuhan krompir in pretlačimo kot pri običajnem pireju. Dodajamo ovseno smetano in po potrebi tudi oljčno olje ter zmečkamo v ustrezno strukturo.

Če želimo čvrste bučne njoke, v dobljen pire (lahko je tudi brez krompirja, samo iz buč) zamešamo polnozrnato pirino moko v takšni količini, da postane masa homogena, kot če bi mesili kruh. Razvaljamo, narežemo na enakomerne koščke in oblikujemo v male svaljke. Kuhamo v vreli soljeni vodi, dokler ne zaplavajo na površini.

Če želimo bolj rahle njoke, jih pustimo bolj mokre oz. jih z moko ne posušimo do konca. Malce težje se bodo oblikovali, bodo pa bolj razveseljevali tiste sladokusce, ki uživajo, če se jim njoki razpustijo v ustih.

Dober tek!

V tej številki preberite še:

  Zdrave novice za vas pripravlja

Projekt Celosten pristop k sistematični promociji in izboljšanju zdravstvene ozaveščenosti zaposlenih (zavarovanih oseb) v računovodskih servisih in zmanjšanju absentizma v dejavnosti je na podlagi Javnega razpisa za sofinanciranje projektov za promocijo zdravja v letu 2013 in 2014 finančno podprl Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.