13 razmislekov o hrani

Čeprav se ljudje že vse življenje pregovarjamo o tem, kaj je zdravo in kaj nezdravo jesti, pa je poleg vsebine, ki jo pospravljamo vase, zelo (morda še bolj) pomembno opazovati sebe pri tem, kako jemo, kdaj jemo, koliko jemo in kako se pri tem počutimo. Če si želimo vsaj enkrat priti do dna te dileme, je morda prav, da si v zvezi s hrano razbistrimo vsaj osnovna dejstva. Pri tem pa nam lahko koristi 13 predlogov za razmislek.

1. Nehajmo šteti kalorije ter druge izračunane in vnaprej določene vrednosti živil in s tem spreminjati osnovno življenjsko potrebo telesa v matematično pravilo. Različne vrste hrane so različno energijsko goste ali hranilne, to drži. Vendar za zdrav pogled na hrano resnično ne potrebujemo kalkulatorja. Dovolj bo nekaj zdrave pameti. Če smo po enem jabolku še lačni, pojemo dve ali tri. Zakaj bi pri tem morali seštevati številke, ki so jih izmerili nekoč / nekje in po vsej verjetnosti s sadežem, ki ga imamo v rokah, nimajo nobene resne zveze. Blagodejno je, ko nam uspe ne razmišljati o tem, koliko meri en kos hrane.
2. Pri razmišljanju o prehrani moramo vsaj na začetku dvomiti tudi v svoje lastne možgane. Ker so prepojeni z navadami, okusi in željami, jim je težko verjeti. Precej pametneje je zaupati in verjeti odzivom v telesu. Ta nas hitro opozori, kadar smo prestopili mejo dobrega oz. zdravega. Najbolj pripoveden je odgovor na vprašanje: Kako se počutim, ko pojem svoj najljubši obrok? Sem živahen in zadovoljen ali pobit in utrujen? S temi odgovori gremo naprej. Brez pretiranega razmišljanja, pa zato z intenzivnim občutenjem.
3. Seveda, kvaliteta in izbira hrane sta pomembna. Še bolj kot to pa je pomemben način prehranjevanja in naš odnos do hrane. Smo požrešni, jemo hitro, kot bi se nam ves čas mudilo? Smo napadalni, v stresu in preveč aktivni, medtem ko uživamo svoj obrok? Kje jemo? S kom jemo? Na kaj smo pozorni med jedjo? Kako mirno jemo? Od kod izvira naša hrana in kakšna energija je prišla z njo? Zdravo hranjenje je sproščeno, mirno, počasno, z zavedanjem in spoštovanjem do vsakega grižljaja.
4. Če bomo uspeli upočasniti svoje hranjenje (najmanj 90% ljudi je prehitro!), bomo bolj temeljito prežvečili in ustvarili pogoje za učinkovito prebavo, hvaležne pa nam bodo tudi brbončice – hrana, ki jo temeljito prežvečimo, dobi nov okus. Zaznavati začnemo teksture in okuse, ki jih prej nismo uspeli. Če nič drugega, je prav, da si zapovemo: ne jemo pred televizijo oz. pred ali ob računalniku, ne beremo ob jedi in ne jemo med vožnjo. Pri teh opravilih se namreč ne moremo osredotočiti na hrano!
5. Ker so zunanji dejavniki zelo pomembni za naše občutke pri hranjenju, poskusimo to upoštevati. Velik krožnik, na katerem bo majhna kepica hrane, nas ne bo miselno nasitil. Enaka količina hrane na manjšem krožniku bi utegnila biti dovolj, ker bomo imeli občutek zvrhanega krožnika. Ne spravljajmo vase količin, ki jih resnično ne potrebujemo. Preveč hrane lahko ustavi tok prebave. Če nismo lačni, pač ne jejmo. Ne jejmo zgolj zato, ker je ura prava ali ker je nutricionist zapisal, da je zajtrk nujno potreben. Jejmo, kadar smo zares lačni.
6. Jejmo hrano, za katero vemo, kako je nastala in kaj pravzaprav je. Za smokije in bombone ne vemo natančno, iz česa so jih (industrijsko) ustvarili, zato je bolje, da po njih ne posegamo. Berimo etikete, če se prehranjujemo s kupljenimi in pakiranimi živili. Če je hrana sestavljena iz več nevidnih ali neznanih sestavin, je za naše zdravje bolje, da jo pustimo na polici v trgovini. Najbolj oglaševani izdelki so skoraj pregovorno najmanj zdravi. Bolj ko so imena živil prefinjena in visokoumna, bolj je verjetno, da ne gre za hrano, ampak za dodatke. Oznake »naravno« ali »zdravo« na ovitku lahko proizvajalci prosto uporabljajo in žal niso dovolj za zaupanje.
7. Če ne moremo pridelati hrane na svojem ali družinskem vrtu, vsaj kupujmo kvalitetno. To ne pomeni kupovati najdražjo ali najbolj redko ali eksotično hrano. Daleč od tega. Pomembno je vedeti, od kod hrana izvira. Če poznamo pridelovalca, je to še bolje, saj se lahko prepričamo, kako in kje je hrana zrasla. Bodimo pozorni na razdaljo in si pri tem predstavljajmo, kako ta hrana potuje. V tovornih ladjah, z dodatki (strupi) proti zajedalcem in živalim, prepojena še z mnogimi sredstvi, ki ohranjajo živila pri življenju, vsaj na videz ... Ne bodimo preveč varčni pri hrani. Hrana poganja naše telo. Ves odpad iz slabe hrane se kopiči v nas samih. Zato je kvalitetna hrana morda le bolj pomembna od najnovejšega mobilnika ali novega para čevljev. Ta dva nas ne bosta ubranila pred razvojem bolezni. Hrana pa zagotovo.
8. Svoje možgane lahko namesto s štetjem kalorij in podobnimi starimi vzorci zaposlimo z nalogo, ki je ustvarjalna in načrtovalna. Naredimo načrt, kako bomo izboljšali svojo prehrano. Kje lahko naredimo izboljšave? Kaj je odveč in česa nam manjka? Zakaj prevečkrat posegamo po hrani? Kakšen je naš zdrav cilj? Boljše od jabolčnega soka, sladkanega in predelanega, je eno sočno, zrelo, dišeče jabolko. Boljša od obogatenih živil so tista, ki jim še nismo nič odvzeli in so bogata po naravi. Če smo nesrečni, pojdimo na sprehod v gozd, ki nas bo razvedril, namesto da sežemo po hrani.
9. Zavedajmo se, da če živilo vsebuje eno sestavino, ni nujno, da bo v našem telesu, če živilo pojemo, ta sestavina prišla tudi do naših celic. Da bi prišli do več železa v krvi, ne pogoltnemo žebljev, zato tudi pri ostalih sestavinah razmislimo. Če začnemo dvomiti v mnoge debele in učene knjige ali v prepametne članke, nič hudega. Več kot kravje mleko bo našim kostem kalcija prineslo sveže, presno sadje in zelenjava, kajti mleko ga za svojo presnovo posredno tudi črpa iz naših zalog (natančneje - iz kosti). Razmislimo tudi o beljakovinah – naše telo beljakovine, ki jih pojemo, razgradi in shrani. Potem pa iz razgrajenih sestavin porablja in sestavlja tisto, kar potrebuje. Kar pomeni, da vsako že izgrajeno beljakovino najprej razgradi in za to porabi dodatno energijo.
10. Jejmo raznoliko hrano, ki nam omogoča, da pridobimo vse tako opevane encime, vitamine, minerale, vlaknine, pa tudi maščobe in aminokisline. Ne pozabimo na bakterije, ki jih telo potrebuje, da lažje prebavlja. Zato ne bodimo tako laboratorijsko čisti. Če je na korenčku sled zdrave prsti, bo to gotovo za nas bolj koristno kot korenje, pakirano v plastično vrečko, ki je že 30 dni v hladilnici čakalo na svojo pot v trgovino. Ne pretiravajmo z umivanjem in ne uporabljajmo dezinfekcije za vsako malenkost.
11. Nekatera hrana ne želi, da jo pojemo. Če se nam upira, je za to gotovo pravi razlog. Tako je prav, da otroku ne vsiljujemo živil, ki jih vztrajno zavrača. Tudi pri izbiri rastlinske hrane opazujmo svoje reakcije. Če nam je po žitih težko, se zavedajmo, da so žita prav tako semena. Iz semen naj bi zrasle nove rastline. Pri hrani pa so semena zgolj za dodatek.
12. Jejmo mavrično in veselo – v barvah. Vse barve so tu zato, da nas privabijo in nam pomagajo okušati in uživati. Prav tako jejmo z vonjem – dišeče pomeni, da je primerno. Če nam nekaj smrdi, bodimo pozorni. Če ne gre za zdravilne namene, se temu mirno izognimo. Prav tako sledimo svojemu okusu – potreba po sladkem je povsem naravna. Je pa seveda naša odločitev, ali bomo pojedli sladko figo ali se prepustili umetnim sladkarijam in se prepustili sladkorno-drogiranim možganom … Okus po sladkem pride tudi po drugih poteh.
13. V maščobah se shranjujejo vsi pomembni elementi, ki jih organizem vsrka preko prehranjevanja. Tako pri rastlinah, kot pri živalih ali človeku. Zato z vnosom maščobe prejemamo tudi vso zgodovino prehranjevanja organizma, ki je bil nekoč lastnik te maščobe. Dobro ali slabo zgodovino. Ni odveč paziti pri maščobi živali, če jih uživamo, saj je žival iz industrijske reje v maščobi kopičila vsa zdravila in druga kemična sredstva, ki jih je prejemala skozi rejo. Rastlinski hrani pa v maščobnem smislu kraljuje kokos.

Uživajmo v hrani. Počasi. Pripovedujmo si pravljice in zgodbe o njej. Bodimo prijatelji svojega telesa in ga poslušajmo. Je pametnejše od naših možganov. Pravzaprav je to ena najpametnejših naprav. Ne more se pokvariti, lahko pa ga onesposobimo s svojim ravnanjem. Ko se začnejo naše napake kopičiti, telo sporoča to z bolečino. Opazujmo se, ugotavljajmo sami, postanimo strokovnjak za svoje telo. In potem zapišimo svoja pravila.

V tej številki preberite še:

  Zdrave novice za vas pripravlja

Projekt Celosten pristop k sistematični promociji in izboljšanju zdravstvene ozaveščenosti zaposlenih (zavarovanih oseb) v računovodskih servisih in zmanjšanju absentizma v dejavnosti je na podlagi Javnega razpisa za sofinanciranje projektov za promocijo zdravja v letu 2013 in 2014 finančno podprl Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.